Trikrat se je ozrl Jernej po družini, od obraza do obraza; nato je prijel kozarec in je izlil vino v steklenico; počasi in dolgo je izlival, ker se mu je roka tresla. Nato je vstal, pa odkril se je in je držal klobuk z obema rokama. Dolg in upognjen je bil, ko je stal za mizo; kakor je bil upognjen, se je s sivo glavo skoraj dotikal začrnelega trama na stropu; stal je tam, lica zgrbljana, zagorela, za silo obrita, oči žive in vedre pod košatimi obrvmi.
"Ni lepo od tebe, gospodar, tudi od vas ni lepo, družina, ljubi moji, da mi ne privoščite kaplje vina na pogrebščini! Bog vam blagoslovi obilno, kar boste jedli in pili, nisem vam zaviden! Če ste naredili novo postavo, ubogal jo bom: mladim kruha, starcem kamen; zdravim ribo, bolnim kačo; spočitim jajce, trudnim škorpijona! Ne sodi hlapcu, da bi razdiral, kar je ustanovil gospodar!"
Mladi Sitar, nagel človek, je zardel od srda.
"Ni nam sila tvojih pridig, Jernej! Če ti vino ne diši, Bog s teboj!"
"Ošaben si, Jernej, gospodarjev gospodar!" je rekla Sitarica.
"Narobe hiša, kjer sedi hlapec na zapečku in briše škornje ob gospodarjev hrbet!" je rekla tašča.
"Narobe voz, ki ga vleče gospodar, hlapec pa drži vajeti!" je rekel svak.
"Narobe kmetija, kjer orje gospodar, ko se hlapec v senci ščeperi!" je rekel sosed.
In ko so rekli, se je Jernej še enkrat priklonil.
"Pametno je, kakor ste povedali, in nič krivice ni v vaših besedah. Zatorej vam blagoslovi Bog jed in pijačo, meni pa mirno vest in življenje brez greha!"
Tako je rekel hlapec Jernej in je pljunil na prag in je šel.
