Kmetske slike

Dobro uro že je stal učitelj tam na svojem stanu in ustrelil je bil res enega zajca, a po dveh je bil krivo pomeril. Ubitega pa je ponosno obesil na suho vejo v bližnjem borovcu. Gonjači so se bili s psi obrnili v drugo stran in učitelj je moral čakati, da se vrnejo okrog griča zopet proti njemu. Sédel je torej kraj ceste na odrušen kamen. Kar ga opozorijo lahke stopinje, katere so prihajale po soseskinem potu navzgor.

Mlada kmetska deklica prišla je mimo. Bila je pa tudi vredna, da si jo je človek, in četudi ni bil tako mlad ko grajski učitelj, ogledal in ogovoril. A zadnjega ni bilo treba, kajti dekle je samo postalo pred zajcem in radovedno vprašalo: »Ali ste ga tukaj ustrelili?« Učitelja še pogledala ni bolj nego površno.

»Tukaj, tukaj!« reče oni, ki ni mogel z očesom od nje. »Kam pa ti greš?« pristavlja, ker ona ga je bolj zanimala nego zajec.

Zdaj uprla je tudi deklica pogled svoj v lovca. Zardela je malo.

»Na polje!« dejala je hitro in hotela dalje po cesti. »Čakaj malo, čakaj!« reče oni in stopi sredi pota pred njo. »Kako ti je pa ime?«

Govoreč, hotel jo je prijeti čez pas. A ona se mu izmuzne.